Aktivno pohajkovanje po riževih terasah v filipinskih Kordiljerah. Zelena milina!

Najprej en lep pozdrav!

"A ste videli Romanove zadnje fotke s Filipinov je završelo po TrekTrek pisarni?! Ne, kako? A to so od Romana fotke", kar nismo mogli verjeti.
Pa saj Roman vendar ne fotografira. A si ti že kdaj videl Romana s "fotkičem"?

Ja, v zadnjih 15 letih našega prijateljevanja resda našega Romana nismo videli s fotoaparatom v rokah, razen takrat, ko je moral narediti kakšno gasilsko. Ničkolikokrat smo rekli, " Pa daj Roman, na takih divjih koncih se potikaš, daj kakšne fotke pošlji". Pa nič.  Ampak, časi se spreminjajo in Roman z njimi.

Spodaj si lahko ogledate rezultat Romanovega skritega talenta - FOTOGRAFIJA in Špelin doživljajski spis z letošnje avanture na Filipinih.

V Manili nas je skupaj z nasmejanim vodičem Romanom pričakala nočna vremenska milina, hladno pivo, okusna večerja, glasba in sveže postelje, drugi dan pa še masaže, pohajkovanje po mestu in večinska odsotnost komarjev. Res nam ni bilo lahko.

Začeli smo ‘obetavno’. Dan pred odletom na Filipine je gromki potres razrahljal Japonsko in vožnja do Milana je bila, obogatena s CNN informacijami o okvarjeni japonski nuklearki, za nekatere psihološko malenkost razrahljana. Vdani v usodo smo se, prepustili filipinskim božanstvom in zaupali, da bodo bdeli nad našo filipinsko avanturo. In izkazali so se. Salamat!








Prvi teden: aktivno pohajkovanje po riževih terasah v filipinskih Kordiljerah. Zelena milina!

Tudi tokrat so nam bili bogovi naklonjeni in nas med trekom z zastirko oblakov ves čas branili pred tropsko pripeko. Za fotografiranje morda malo manj ugodno, pa vendarle vrhunsko za lagoden trek. 'Vroče ni, seva pa,' smo duhovičili v nevednosti o morebitni japonski radiaciji. But you can't really complain in paradise, can you? Ni lepšega kraja, da človeka scvre.

 

Sadike riža so ravno dobivale na moči in posamezna polja so bleščala v tistem edinstvenem, domala fluorescentnem zelenem odtenku, ki očara oko in pritegne fotografski objektiv.

Strumno smo dan za dnem stopali po zbitih obrobah namočenih teras in prav nihče ni čmoknil v vodo. Spalne vreče smo skoraj sleherno noč razstrli v drugi vasici ali manjšem mestecu in legli k blaženem počitku. Pivo in rum nista manjkala, včasih smo ju klatili celo v tolikšni meri, kot bi šlo za življenje.

Večer v vročih bazenih termalne vode pod polno luno je bila usodna za kar nekaj steklenic tekočih opojil, smeha je bila polna skleda, zadovoljni obrazi v termalni omami pa neprecenljivi. TREKTREK so z razlogom – UDOBNE AVANTURE.




Bili smo velika preznojena popotniška družina s 15 kilogrami sončne kreme in lepo je bilo. Prijaznost in nevsiljivost domačinov sta tudi nas navdajali s sproščenim duhom in vedrino, ki sta omilil napeto mišičevje spodnjih okončin.

V mestecu visečih krst se je skoraj vsa skupina podala v podzemno jamo, se basala skozi ozke prehode in se hrabro oprijemala za z netopirjevimi kakci ponečedeno jamsko skalovje. Vožnje s famoznimi jeepneyji smo prenekatero uro predremali na strehi ali v zadku vozila, včasih smo tudi prepevali in se borili za harmonijo ravnotežnostnega organa odgovornega za potovalno slabost. Vsaka izkušnja dragocena, vsak postanek neprecenljiv.





Življenje je bilo lepo.

'Dobro smo hodili,' smo se hvalili med seboj pred odhodom z nočnim avtobusom nazaj v Manilo. 'Hudi trekerji iz vrst Slovencev.'




'Ampak morje se bo pa tudi prileglo,' in dok si rekel keks smo z malega frčoplana zrli na otoke med turkizno vodo pod nami in se naslajali nad našo brezdanjo srečo, da lahko doživljamo rajske trenutke takšne vrste. Glede tega nas res ni bilo treba opominjati...