Jaz bom gotovo še šla v Indijo. Indija je ZAKON!

Običajen popotniški dnevnik ali zgodba o doživetjih v čudoviti deželi

JANA BOGDANOVSKI

LADAK - poletje 2010

Odločitev za treking v divji deželi je bila spontana in že iz zimskih mesecev. Nekako čutila sem, da bo hoja bolj meditativna in sproščujoča kot npr. ležanje na masažni mizi v Kerali, kamor me je vabila Mira. Poleg tega me je na tihem zanimalo ali sploh zmorem kaj takega kot je celodnevna hoja na veliki višini. Zbiranje opreme in pripravljanje prtljage je bilo torej natančno premišljeno in skrbnejše kot običajno.



18. julij - Na dan odhoda smo se v lepem vremenu  dobili na letališču na Brniku in se takoj začeli previdno spoznavati. Družba je bila zelo raznolika: nekaj potnikov je očitno imelo veliko izkušenj v hribolazenju in športu, nekateri so šli prvič v Indijo, Ana je šla celo prvič na letalo, eni so veliko in glasno govorili, drugi so bili zadržani.




20. julij – Let v Leh traja eno uro. Prve pol ure smo pod seboj videli le oblake, potem pa se je obzorje začelo odpirati in zagledali smo tisto, čemur pravijo najbolj slikovit let na svetu. Veliko letalo je spretno krmarilo med hribi, po soteskah in ozkih prehodih, zavijalo sem in tja in končno prav adrenalinsko pristalo.
Nastanili smo se v hotelu z zelo lepim vrtom, prijetnimi sobami in prijetnimi ljudmi. Na vrtu so nas čakali piškoti in čaj, da smo si malo opomogli.

Popoldne smo šli na prvi ogled mesta – zelo je prikupno, vse v klanec, s številnimi trgovinami s spominki in treking opremo, pa z odlično knjigarno in lekarno, mošejo, tržnico, trgovino, v kateri smo odtlej natakali pitno vodo, in še in še. Zvečer nas je Uroš peljal na tibetansko večerjo – njam! Najboljša stvar je bila juha z nudli, imenovana tukpa, pa praženi in kuhani momoti, pa tako naprej. Malo smo se tudi predstavili in ugotovili, da imamo nekaj glasbenikov, pa dve zobozdravnici, pa nekaj učiteljic... 

21. julij –Zjutraj smo imeli odličen zajtrk na vrtu: pravi čaj, pa kašmirski čaj (ki mu rečejo kava), tsampa (ječmenov zdrob z mlekom), med, marelična marmelada (marelice in jabolka so edino ladaško sadje), jabolčna marmelada z ingverjem, nan in še kaj. Po zajtrku smo se odpravili na prvi aklimatizacijski pohod do Shanti stupe odkoder je prelep razgled na mesto, pa na Karakorum na eni in Himalajo na drugi strani.

22. julij – Zjutraj smo se spokali v džipe in se odpeljali v Alči – najstarejši budistični samostan v Ladaku. Prvič se razširi, ko se mu pridruži Zanskar, ampak jaz sem bila blažena že zato, ker sem ga videla od blizu. Alči leži v zeleni dolini, zelo spokojen v izrezljanem lesu in kamnitih stupah. Potem smo se ustavili v tibetanski bolnišnici, ki ima zanimiv muzej in lekarno, pa seveda zdravnike - amčije. Ta večer smo si privoščili indijsko večerjo, na kateri sta se nam pridružila Tine in Simon, ki sta načrtovala (in uspela!) vzpon na Stock kangri, šesttisočaka nad Lehom.




23. julij – Zdaj bo šlo zares: zapuščamo Leh z vso prtljago, razen najbolj nepotrebnih reči, ki bodo prišle za nami ob koncu trekinga. Spotoma smo si ogledali rezidenco Dalaj lame, ki je prav zdaj v sosednji dolini. Uroš nam je razložil kolo življenja, tudi razgled po zeleni in obdelani dolini Inda je bil čudovit. Luna je bila zelo svetla, prav tako zvezde, voda je šumljala vso noč, sem in tja se je oglasil osel. Tudi v spalni vreči mi je bilo toplo.




24. julij – Prvo jutro na trekingu: ob pol sedmih je sonce pokukalo izza hriba, zrak je čudovit, vse naokrog temni hribi s šopi trave, voda šumi, ptički pojejo, pravkar se je zadrl osel.

Med potjo so nas prehiteli naši konji, Tundup z osedlanim konjem pa nas je ves čas spremljal, če bi bila slučajno potreba, da bi kdo zajahal. Ko smo prišli, so fantje že postavljali šotore, kuhar je že čaral, kajti po kosilu nas je čakala prva resna preizkušnja: aklimatizacijski vzpon na 4500 m. Med potjo smo tudi pomalicali in prišli na cilj – na sedlo s čudovitim razgledom.


25. julij – Čudovito jutro! V štirih urah smo skozi slikovito dolino, po kateri teče obvezna deroča reka, prilezli v Larso – 4700 m. Tabor so nam postavili na mali ravnini pod prelazom, ki nas čaka jutri. Med potjo smo občudovali čredo modrih ovc, ki so neverjetno spretno plezale po skalah.

26. julij – Pač veliko pijemo in posledično tudi lulamo. Za zajtrk sem si spet privoščila tsampo in ovseno kašo z medom, potem pa smo junaško zakorakali proti prelazu Gongmaru, ki leži na 5200 m.

Presenečenje – gor sem prišla v manj kot dveh urah, korak za korakom, vdih – izdih na vsak korak, prava meditacija, nepozabno!

Gor smo počivali, opazovali molilne zastavice, mraza ni bilo, sonca pa tudi ne. Pot je peljala po krasni, divji pokrajini, ki jo naseljujejo svizci, podlasice in orli – vse smo tudi videli.

Tabor imamo v lepi dolini, kjer se reka preliva v neštetih strugah. Spet smo jedli prima juhico, potem pa počivali pred večerjo. Punce so že imele prvo žehto (meni se še ni zdelo potrebno), Franci je popravil Špelina očala, noge smo si umili v ledeni vodi. Stalno piha in zrak je zelo suh. Kar naprej se mažem z mareličnim oljem in pijem in lulam. Baje je to zdravo.

27. julij – Hodili smo po prašni in kamniti poti med šopi trave in vsake toliko imeli
posebno zabavo: prečkanje reke, enkrat na konju, drugič spet čevlje in nogavice dol, pa bosi v mrzlo vodo, ampak res mrzlo! Hodili in prečkali vodo smo vsega skupaj osem ur.




28. julij – Kljub oblačnemu in meglenemu vremenu, se nam je odprl prekrasen razgled na zanskarske gore. Pihalo je, bilo je tudi malo snega, pa smo se še malo bolj oblekli. Že skoraj v soncu smo  prispeli do tabora Tsokra (4372 m). Najprej smo dali sušit mokre cunje, potem pa običajna juhica, čaj, klepet in malo toalete.




29. julij – Zbudila sem se ob šestih, vstala in zunaj zagledala najbolj modro nebo na svetu, mraz pa blizu ničle! Pohod smo začeli (kako drugače!) s prečkanjem reke, malo na konju, malo peš Zagledali smo kup porisanih jakovih lobanj, pa prelepe popisane molilne kamne in predvsem začutili odlično energijo kraja. Pred večerjo pa smo končno pogledali tudi na zemljevid, da bi si malo bolje predstavljali, kje se klatimo. Jutri bomo ves dan v Datu, jupi! Dan za uživanje se bo prilegel!




30. julij – Res smo uživali! Zbudili smo se v prekrasen sončen dan in zajtrkovali šele ob devetih. Potem smo se odpravili na sprehod do samostana, v katerem smo prvič lahko tudi fotografirali. Lama je smrkal, pa smo mu pustili nekaj lekadola.




31. julij –Orion se tu pokaže šele proti jutru. Strm vzpon za 200 višinskih metrov do vrha me je prvič resno izmučil! Je pa bilo na vrhu lepo kot ponavadi. večerji smo nekateri spet obsedeli v jedilnici in se režali. Videli smo čudovito jasno zvezdnato nebo in midve s Saro tudi enkraten utrinek! Sploh pa nas čaka samo še dan hoje, potem pridejo po nas džipi.




1. avgust – Po odlični sirovi omleti za zajtrk smo odkorakali iz tabora in šli na hribček, pa dol, pa spet na hribček in med hojo navzdol smo na travniku nenadoma zagledali tri kjange. Posedli smo in jih gledali, oni pa nas nazaj, dokler niso hrupno prišli naši konji, pa so osli odšli za vogal.

Hiške, ki so poleti prazne, so iz kamnov in blata, krite z dračjem in odpadki, z enim samim prostorom, v katerem nomadi prezimijo. Posedli smo po preprogah kar na prostem, popili tibetanski masleni čaj (ki ni čisto po mojem okusu, je pa za te kraje gotovo zdrav), malo pokukali v notranjost in si opomogli s piškoti.



2. avgust –Po zajtrku smo se po enajstih dneh hoje končno strpali v avte in se odpeljali, no, odguncali do nomadske vasi v spet eni krasni dolini pod hribi. Nekateri so kupovali volnene nogavice in kape, drugo smo slikali prikupne otroke in ženske v tradicionalnih oblačilih (drugih itak nimajo) in peraku (to je fenomenalno pokrivalo s turkizi). Najlepše doživetje pa je bila gotovo budistična puja (molitev) v vaškem samostanu, kjer smo posedli med domačine in nune iz bližnjega samostana, se zatopili v monotono mrmranje in odplavali… 




3. avgust –Poslovili smo se od Vangčuka in pomočnikov in se ob štirih odpeljali na dolgo pot! Vozili smo povprečno 20 km/h po nepredstavljivo slabi cesti čez tri visoke prelaze, v dežju in soncu, mimo globokih prepadov, čez kamnite puščave, skozi bujne zelene goščave in redka naselja. Ko je prišla vrsta na nas, smo imeli kar tremo, ampak vsi trije avtomobili so srečno prišli čez vodo, ob navdušenem ploskanju publike.



4. avgust – Šele zjutraj sva si Katjo umili lase – užitek po tolikem času! Pri zajtrku smo bili že spet živahni. Pred nami je bil sproščen dan. Manali je prav prikupno happy hippi backpackersko konopljepolno mesto pod pobočji, porasli z borovimi gozdovi. Malo nakupovali, pojedli odlično kosilo v nobel restavraciji in se prijavili na ajurvedsko masažo. S Saro sva šli zvečer v preprost vaški »salon«. Zvečer smo šli vsi skupaj še na pijačo in metino šišo. Spala sem kot top.

5. avgust –Spet smo šli dol v mesto. Privoščila sem si že zadnje nakupe, pa masala čaj v obcestni beznici, pa dobro indijsko kosilo (paradižnikova juha in alu jeera-krompir s kumino), ob petih pa smo že morali po prtljago in na avtobus za Delhi.  Potem pa gunc, gunc…

6. avgust – Vožnja do Delhija je bila doolga. 



7. avgust –Ko smo končno prišli do Taj Mahala. Sam Taj je čeden, ves bel in kakor čipkast. Znotraj je precej težka energija, zunaj pa lep pogled čez reko, pa na eni strani mošeja, spredaj pa 16 vrtov, na katerih so bile včasih preproge...

JANA BOGDANOVSKI

Ps: Že v Manaliju in predvsem pozneje doma smo izvedeli, da se je v Lehu nekaj dni po našem odhodu na treking utrgal oblak in je mesto poškodovala deroča voda. Grozno mi je, ko se spomnim tistih prijaznih ljudi in njihovih domov, in prav dobro si lahko predstavljam, kako težka zima jih čaka v tisti divji pokrajini…

Fotografije: Uroš Sever