Sveta gora Kailaš v Zahodnem Tibetu in Everest s severne strani

Tashi Delek!

Prva skupina z ekspedicije v Zahodni Tibet je za nami. Spodaj si lahko preberete Uroševo poročilo s poti.

Več fotografij pa si lahko pogledate na naši FOTOGALERIJI - TIBET - KLIKNI!

Na ekspedicijo v Zahodni Tibet se ponovno vračamo junija 2012.

Uroševo poročilo s poti:

Namenili smo se v prostranstva zahodnega Tibeta, ki jih prebada gora Kailaš, sveta budistom, hindujcem, džainom in pripadnikom bona. Pa tudi kak prišlek z zahoda ji poje slavo na svoj način: »…this perfect cum-covered cock of stone fucking the most perfect blue of bluest skiest in the most distant, most difficult, most wonderful and perfect damned place in the entire world…« (Wise, Thurman, Circling the Sacred Mountain).

 

Šli smo torej in naša pričakovanja so bila velika.

A kot je dejal Miran, dobili smo več kot smo pričakovali: več kot dva tedna brezhibnega vremena s par snežinkami za estetski presežek; pokrajina se je poigravala s praznim prostorom na vse načine, se kitila s peščenimi sipinami, vijugami Jarlung Tsampa – tibetanskega dela Bramaputre, sestavljala kontraste s širjavami azurno modrih jezer in belino Himalaje, izzivala domet pogledov z neskončnimi ravninami ter pošiljala črede tibetanskih antilop in divjih oslov, da so nam prekrižali pot.

Kot bolj ali manj posvetni romarji smo se lotili kore – krožnega potovanja okoli svete gore - v smeri urinega kazalca.

Med aklimatizacijo smo se dotaknili notranje kore na južni strani. S hojo skozi zahodni kanjon rečice bogov Lha Chu smo si prislužili pogled na Kailaš s severa, kjer se je ugnezdil samostan Drira Phuk.

Naslednji dan smo v družbi stotin slikovito opravljenih tibetanskih romarjev s preudarnim korakom in precej praznih pljuč stopili na Tarin prelaz, Dolma la, 5.470 metrov visoko.

Mimo prostrirajočih se romark smo sestopili na vzhodno plat gore in potegnili do samostana Zutrul Phuk na zaslužen počitek. Naši tibetanski sopotniki so s svojimi molilnimi mlinčki oddrobencljali dalje. Za razliko od našega tridnevnega romanja, je njim dovolj en sam dan, od ranega jutra do večera.

Po zaključku kore smo posedli v naše poskočne landcruizerje in se odpeljali proti vzhodu. Pod severnim ostenjem osemtisočaka Šišapangme in mimo turkiznega jezera Pelku Tso smo nadaljevali pod vznožje Božanske matere sveta, Čomolungme, ki ji nekateri pravijo tudi Mt.Everest.

Od daleč ji družbo delajo nekoliko nižji imenitniki – Čo Oju in Makalu. Ko pa prideš do njenega vznožja na ledeniku Rongbuk, lahko le citiraš Carja z Gokijo Rija: »Everest je stvarno planina, sve je ostalo kurac.«