Pohajkovanje med riževimi terasami in kopanje v toplem morju.
Vietnam.
Prva postaja – Hanoi.
Število prebivalcev: 6 milijonov.
Število motociklov: 4 milijoni.
Tudi v starem, zelo luškanem delu mesta se tokovi mestnega dvokolesnega
voznega parka po uličnem labirintu prelivajo viskozno kot akacijev med.
Pred tem so se najbolj zagreti, zadržano prijazni meščani ob petih
zjutraj na praznih pločnikih že natelovadili in/ali opravili vaje iz
plesnih ali borilnih veščin. Kmalu iz vseh kotičkov zadiši močna vietnamska kava in sveže bagetke,
prijetna zapuščina preteklih francoskih osvajalcev, ki jih že za zajtrk
lahko namočite v Pho, tradicionalno juho z riževimi rezanci, ki se je
menda rodila ravno tu, v Hanoju.
Z lahkoto človek dolge ure pohajkuje med živahnim vrvežem dobro založenih starih cehovskih ulic, pogled pa zvedavo uhaja navzgor na neverjetno simpatične hiše tega tisoč let starega mesta ob kavnati Rdeči reki.
Naš naslednji podvig je pohajkovanje med terasami riža na hribovitem severu, kjer so se ravno veselili ob žetvi in kjer je spoznavanje gorskih plemen in njihovih posebnosti začinilo naš treking.
Še posebej si bomo zapomnili pogostitev na domu za obloženo mizo, okoli nas pa so se mirno pasli bivoli, race, psi, pujski...
Hitro na morje.
Za tri dni smo postali ležerna posadka imenitne lesene barkače, ki nas je počasi prevažala po pravljično otočkastem zalivu Halong Bay-ja,
nas gostila z morskimi sadeži in nas čakala, da smo priveslali s kajaki
z naše izletne odprave po zalivih, jamah in plavajočih ribiških vaseh.
Skakali smo z ladje kot mali otroci in guncali afne v toplem morju... Nepozabno!
Nazaj na kopno in z nočnim vlakom v Hue in veselo na bicikle
raziskovat podeželje, nato pa dalje na jug, kjer nas je očarala predvsem
romantika starega, rdečkasto osvetljenega mestnega jedra, kjer so
šivilije dekletom šivale oblekice, mi pa smo se sladkali v vrhunski
slaščičarni in seveda ob zimzelenem gin tonicu in se pasli po malih
trgovinicah.
Na kuharskem tečaju smo pražili in zavijali, nadevali in rezljali, da je bilo veselje. Dobro smo kuhali.
Mui Ne je bila zadnja plažna postojanka, kjer smo se izmenjaje namakali v toplem morju in hladnem hotelskem bazenu.
Vmes smo skočili na izlet in brodili po osvežujočem potoku peščenega kanjona, nazaj pa pridrsali po peščenem grebenu z razgledom.
Tisti, ki so se sankali po sipinah, so polne hlače peska razigrano nesli v morje.
Zvečer pa je Anja upihnila svečke na svoji smetanovi torti. Še
zadnje razvajanje s svežo morsko hrano in na pot v Saigon. Muzej
vietnamske vojne z ZDA nam je za konec še osvetlil zavedanje sreče, ki
jo imamo, da tako lepo pohajkujemo po svetu.
Še nekaj foto utrinkov z našega popotovanja:
Besedilo je spisala Špela, fotografije pa prispevala Anja.
[ nazaj na vtise ]
|
