Prispevek v Dnevniku - Treking med svetovnimi čudesi riževih teras

Ribja pojedina na plaži otočja Palawan

Manila je po izjavah popotnikov velika in revna, a kmalu po našem prihodu se izkaže, da je imel Roman v nasprotju z mladimi popotniki prav. Roman, naš stari popotniški prijatelj, ki zadnjih 15 let živi med Ptujem in državami jugovzhodne Azije, se je odločil zamenjati naše deževne jeseni in hladne zimske dni za tropsko idilo JV Azije. Njegov novi dom so po novem popotniški bungalovi na tropski peščeni plaži Kambodže, kot izkušen poznavalec Filipinov nam zna razkriti male skrivnosti velikih mest, nas spozna z lokalnim poglavarjem odmaknjenih gorskih plemen ali pa nam na pravljični plaži otočja Palawan pripravi pravo ribjo pojedino.

Ko v ranem jutru pridemo z letališča, nam takoj padejo v oči jeepneyji, filipinska prometna specialiteta. Džipi, predelani v avtobuse in naličeni v najbolj odštekane kičaste motive, so skorajda  nacionalni simbol Filipinov. Počasi se pripeljemo do hotelčka v središču mesta, kjer nam na ogromni terasi postrežejo odličen zajtrk s pogledom na prebujajoče se jutro.

Ves razigran pristopi lastnik hostla in nas zato pogosti z velikim zrezkom, ura pa ni še niti osem zjutraj. Filipinci imajo nekoliko posebne navade prehranjevanja. Pri vsem tropskem sadju in zelenjavi se za zajtrk najraje lotijo poštenega zrezka in gore pečenih jajc. Da je vse pošteno mastno, ni prav nič narobe. Filipini so bili nekoč španska kolonija, kasneje praktično ameriški in tudi lastniku je ime Eddie. Sam je izvrsten potapljač in fotograf in njegovi nasveti za plemenski sever se kmalu izkažejo kot neprecenljivi.

Zraven hostla je odličen SPA-center s prvovrstno masažo, ki se odlično prileže po dolgem letu iz Evrope, čez cesto pa kup lokalnih stojnic z mešanico hrane iz različnih azijskih dežel. Pogovori s taksisti čez dan razkrijejo politično situacijo v državi in pravila v mestu. Dokler si v pravi mestni četrti, je Manila popolnoma O. K., varno mesto, kot vsaka druga azijska prestolnica. Mehičan Carlos zvečer v hostlu pripravi žar, odpremo steklenico vina in na teraso pride vedno več popotnikov z različnih koncev sveta.

Odpravimo se na večerni pohod po Manili in si ogrejemo glasilke v karaoke baru ali pa prisluhnemo znamenitim filipinskim glasbenim skupinam, ki so včasih celo boljše od originalnih izvajalcev.

Naslednji dan se z lokalnim avtobusom odpravimo proti severu otoka in tu se pustolovščina po Filipinih šele začne...

Riževe terase, lovci na glave in plemenski vrači

Riževe terase v okolici vasi Banaue predstavljajo osmo čudo sveta. Gorska pokrajina v Kordiljerah se ponaša z imenitnimi razgledi, predvsem med marcem in majem, ko terase oživijo v divjih odtenkih zelene barve. Domačini, pripadniki plemena Ifuagao, so zadnjih 2000 let zgradili popoln sistem riževih teras, ki se kot amfiteater razprostirajo po dolinah in pobočjih hribov. Sadike riža so v času našega obiska ravno dobivale moč in posamezna polja so se bleščala v edinstvenem, domala fluorescentnem zelenem odtenku.

Banaue je super, ampak tisto res pravo se skriva v skrivnostni pokrajini Kalinga. Skriva se globoko v hribih, ki jih v sezoni menda obišče manj kot 100 tujcev. Med drugim vsako leto tudi naša potovalna ekipa TrekTrek z Romanom na čelu. 

Plemena v Kalingi so še vedno popolnoma prvinska. Plemenske vojne niso neobičajne in v vasi še najdemo nekdanje ostarele lovce na glave in njihove umetelno potetovirane žene. Ravno toliko, kot so ti ljudje ponosni in divji, so tudi gostoljubni in prijazni. Še poseben nasmeh zadovoljstva se prikrade na usta plemenskih ženic, ko jim poklonimo zavojček vžigalic, ki so v teh koncih neprecenljive in predstavljajo poleg žive kure najimenitnejše darilo.

Pokrajina postane še lepša, in kar je najboljše, tukaj si sam brez turistov. Generacija tetoviranih plemenskih pripadnikov, ki so še zadnji stik s preteklostjo, izginja. Ni je več v gorah Vietnama, izginja tudi že v Burmi in le še tu v Kalingi smo odkrili stare ženice, ki prenašajo to umetnost naprej, redkim izbrankam svojega plemena.

V okolici vasi so riževe terase in nasadi sadja. Naš vodnik Viktor zna povedati, da se skrivajo višje zgoraj v gorah ogromni nasadi konoplje in da plemena na severu Luzona pridelujejo ogromno marihuane in hašiša. Podobno kot v zlatem trikotniku je denar veliko boljši, kot ga dobiš s pridelavo kilograma riža.

V naslednjih dneh se preizkusimo v hoji med terasami. Strumno dan za dnem stopamo po zbitih glinenih obrobah namočenih teras in se spretno izogibamo padcem v toplo vodo. V skoraj vsaki dolini se skriva kak slap ali termalni izvir, v katerem se, skupaj z lokalnimi otroci, mimogrede osvežimo tudi mi. Spimo v tradicionalnih nipa hišah pri plemenskem poglavarju ali pa v simpatičnih bungalovih z vročimi termalnimi vrelci. Trenutek je popoln, saj nad nami sije polna luna, na dosegu roke pa imamo tudi lokalni rum. Zadovoljni obrazi v termalni omami povedo vse. Neprecenljivo.

Vodni svet Palawana

Po dnevih, preživetih v hribih med gorskimi plemeni, je čas za imenitne počitnice. Vodni svet tropskega Palawana do popolnosti očara vsakogar, brez izjeme. Filipini so znani po neskončnem številu otokov, rajskih plažah, koralnih grebenih, skritih lagunah in vrhunskem potapljanju. Z Luzona poletimo na otok Busuango in se od tam, po nekaj dneh kajakiranja na morju, z "bangko" (lokalno ribiško barko) odpravimo na 8 ur oddaljeni veliki otok Palawan. Otok ponuja neokrnjeno naravo, divjino, predvsem pa enega najlepših arhipelagov na svetu. El Nido na severu otoka je že skorajda kičasta podoba tropskega raja. Turkizna voda, izjemni koralni grebeni in skrite lagune naredijo otok idealen za robinzonske počitnice.

Čas se ustavi, ko več dni zapored raziskujemo na desetine otokov, obdanih s kristalno čistim morjem, ki tvori pokrajino z eno najlepših morskih kraških formacij na svetu. Beli apnenčasti klifi in zelena džungla ponekod spominjajo na prizore iz Gospodarja prstanov. Skupina, ki se je v oddaji resničnostnega šova Survivor borila za preživetje, je na mestu svoje baze pustila monumentalno straniščno školjko.

Med raziskovanjem osamljenih plaž nam v senci pod palmo postrežejo z morskimi dobrotami na žaru in svežim tropskim sadjem. Ker je elektrika v tem delu sveta bolj redka dobrina, se nam obetajo večeri ob ognju na obali.

Za malce akcije se povzpnemo še do sladkovodnih jezer znotraj otoka Coron, ki je zelo znan po potopljeni japonski floti iz druge svetovne vojne. Ladje so na globini med 10 in 40 metrov ter predstavljajo enega najlepših mest za potope do ladijskih razbitin na svetu.

Na Filipinih je tudi najdaljša podzemna reka na svetu, ki meri v dolžino vsaj osem kilometrov. S čolnom se popeljemo globoko v notranjost ter skupaj z množico tisočerih spečih netopirjev opazujemo kraške pojave in številne podobe, ki jih je ustvarila narava. Ko se vračamo skozi džunglo, nam delajo družbo tudi dolgorepe opice in papige

Plavanje s kitovci

Na Filipinih ne pozabimo na aktivnost, ki jemlje dih, pri ribiški vasici Donsol. Plavanje s kitovci, prijaznimi prebivalci toplega morja, je izkušnja, ki je ne boste nikoli pozabili. V dolžino lahko zrastejo tudi do 15 metrov, tako da se nam za trenutek zazdi, kot da pod nami pelje ogromen avtobus. Kitovci so veliki ljubitelji planktona in zato zelo prijazna živalska bitja. Polni pričakovanja na povelje prekaljenega lokalnega vodnika skočimo v morje. Iz oči v oči z masko na obrazu se tik pod površjem morja srečamo z vladarji zaliva, veličastnimi kitovci, orjaki, ki jim ni para.